Ste senzitivna oseba, ki je povrhu tega še zelo ustvarjalna? Ustvarjalen proces je večplasten, kompleksen, brezčasen in univerzalen. Slednje pomeni predvsem to, da ga vsi ljudje doživljamo do določene točke zelo podobno. Vsakemu posamezniku so vsaj na izkustveni ravni poznane faze ustvarjalnega procesa: Uničenje/destrukcija, inkubacija, ideacija, ustvarjanje in delitev. Četudi se vam imena zdijo tuja, ste v svojem procesu ustvarjanja (česarkoli!) zagotovo doživeli njihov pomen. Danes bi rada svojo pozornost posvetila predvsem inkubaciji.
Faza inkubacije
Faza inkubacije je tista, ki lahko marsikomu povzroči stisko (sploh če smo izjemno intuitivni in močno doživljamo). Seveda je lahko faza inkubacije tudi izredno lepa. Kadar pa ni, imamo vsesplošen občutek nejevolje, nesposobnosti, depresivnega razpoloženja in izčrpanosti. Mogoče celo pomislimo, da smo bolni.
Fazo inkubacije lahko nekateri prepoznajo celo kot temno noč duše. Gre za psihično (in duhovno) stisko, ki v posamezniku ustvari ogromno praznine. Skušaš pisati/ fotografirati/ kuhati/ slikati/ plesati/ peti/ šivati/ delati (in živeti!) …, a ne gre. (Tukaj poudarjam, da v tem kontekstu ne mislim na depresivno epizodo.)
Kdaj se znajdemo v fazi inkubacije?
Na fazo inkubacije nakazuje konec določenega ustvarjalnega obdobja. Navadno nastopi, ko smo zaključili nek projekt ali uresničili neko veliko idejo. Faza inkubacije je v svojih lastnostih zaradi tega zelo podobna zimi. Zahteva počitek in nego. To pa je v današnji produktivni družbi zelo težko sprejeti. Znotraj nas pogosto nastane odpor, ki nas še dodatno utruja.
Kaj nam pomaga prepoznati fazo inkubacije?
Mogoče vas v fazi inkubacije poleg morebitnega težkega doživljanja, spremljajo določene sanje, dnevne podobe ali vtisi. Bodite pozorni nanje, preko njih lahko dobite odgovor na svoja neizgovorjena vprašanja.
V fazi inkubacije dobimo vtis, da smo v na polno razcvetenem vrtu kot majhno seme v neobdelani zemlji. Občutek imamo, da bi morali delati, biti produktivni in ustvarjati naprej, saj zamujamo vse ostale, ki ne nehajo ustvarjati, delati in živeti. Naša potreba po počitku se tepe z našimi prepričanji o tem, kaj je primerno in kako bi morali delovati. Mogoče si mislimo, da smo leni, ko določeno obdobje ne ustvarjamo na polno. V resnici je lahko to samo znamenje, da je nastopil čas za odmor. Smo v inkubaciji in tudi v tem ostajamo povsem primerni.
Svojo pozornost takrat namenimo mehki in neobdelani zemlji, v kateri na nas že čakajo bodoči sadovi. Zaupajmo, da so sadovi resnično tam in poskrbimo za to zemljo, da bodo lahko pognali močne korenine. Inkubacija je namreč prostor nežnosti. V svoje roke narahlo primemo zemljo in začutimo lahko vir vse kreativnosti. Ko pridemo v stik s tem delom sebe/življenja, lahko z zaupanjem potopimo svoje roke globlje.
Kako skrbimo za zemljo?
Inkubacijska doba lahko traja različno dolgo (včasih nekaj minut ali ur, spet drugič nekaj mesecev ali let). V tem času je naša naloga ta, da počivamo, se prepuščamo tišini in po svojih zmogljivostih živimo in ustvarjamo naprej na bolj nežen način.
To pomeni, da poskušamo najti več sproščenosti. Pomaga, če najdemo čas za igro (igra pomeni, da počnemo nekaj brez nekega cilja ali namena). Pomaga tudi, če sledimo svojim interesom (ne se ustrašit, če vas začne zanimati nekaj povsem novega). Predvsem pa delajmo vse tisto, kar nas pokliče, živimo življenje in poskrbimo za svoj živčni sistem. Ostali del svojega bivanja preživimo v tišini in zaupajmo, da nas naše bolj nežno ustvarjanje ohranja pri življenju (četudi se čuti prazno).
To je več kot dovolj. Kmalu bomo spet želi sadove svoje nežno obdelane zemlje.
- Vam je poznana izkušnja inkubacijske faze?
- Kako se navadno soočite z njo in kako poskrbite zase?
Se prvič srečujete z mojim delom?
Pozdravljeni!
Sem Maruška, zakonska in družinska terapevtka in raziskovalka senzitivnosti. Za dodatno podporo se lahko pridružite e-mail listi, kamor občasno pošljem spodbude, zato da se lahko uglasite nase in poskrbite za zadeve srca. <3