Raziskave kažejo, da so nekateri ljudje bolj dovzetni za čustva iz svojega okolja. Ti ljudje se navadno identificirajo za visoko senzitivne osebe in/ali empate. Močno čutijo, hitro preberejo prostor, v katerega stopijo, začutijo vzdušje okolja in zaznajo, kar ostane neizgovorjeno.
Resnično verjamem, da to ni šibkost, ampak potencial.
Senzitivnost te vrste (ki se povezuje s senzitivnostjo na senzorne dražljaje in mentalno stimulacijo) je dednega izvora. To pomeni, da je najverjetneje visoko senzitiven nekdo od naših staršev. Na nivo naše senzitivnosti lahko sicer vplivajo tudi težke izkušnje iz otroštva (npr. travma, zanemarjanje ali zloraba). To sicer ne pomeni, da “bolj kot si senzitiven, bolj si ranjen”. Nikakor. Če vam skuša kdo prodati to idejo, je prosim ne kupite. Dejstvo pa je, da moramo senzitivni (in tudi manj senzitivni) poskrbeti za tisto kar boli, zato da bomo manj dovzetni za čustveno “nalezljivost”.
Senzitivni se namreč pogosto soočamo tudi s preobremenjenostjo v gneči, z občutkom, da čustva kar butnejo v nas, in z večjim izzivom, ko pride do pomirjanja čustev v čustveno intenzivnih okoljih. Notranjemu delu se zato ne moremo izogniti.
Če ste visoko senzitivna oseba ali empat, potem so vam (vsaj nekatere) spodnje stopnje zagotovo poznane. Proces rasti ni vedno linearen, velikokrat skačemo sem in tja, a mislim, da je senzitivnim poznan splošen proces, ki je opisan spodaj.
V kolikšni meri se lahko poistovetite z zgornjim procesom ali s posameznimi stopnjami?
Hitro ponotranjite čustvene in druge vsebine iz svojega okolja in težko usmerjate svojo empatijo z razmejitvami? Spletni program “Sensitive” je bil ustvarjen z namenom, da vam pomaga razumeti, sprejeti in negovati vse plasti senzitivnosti ter najti ravnovesje v svetu, ki se pogosto zdi vse prej kot nežen. Več o programu si lahko preberete na povezavi tukaj.