Za sočutje plačujemo

Iz leta v leto sem čedalje bolj pozorna na stavke, ki jih slišijo ljudje v bolečih obdobjih ali izzivih.

• »Ne sekiraj se.«
• »Ne se primerjati z drugimi.«
• »Saj bo minilo.«
• »To vsi rečejo v enakih razmerah.«
• »Ne razmišljaj tako.«
• »Vse se zgodi z razlogom.«
• »To ni še nič, boš videl/a, kako bo, ko …«
• »Veš, kaj moraš poskusiti …«
• »To moraš sedaj dati čez …«

… in še mnogi drugi napotki, pogosto izrečeni dobronamerno. A tisti, ki jih sliši v stiski, mora vložiti precejšen kognitivni napor, da bi iz njih sploh lahko izluščil smisel.

Čeprav so ti odzivi dobronamerni – in čeprav jih vsaj enega, morda celo vse, občasno uporabimo prav vsi – ter lahko v določenih kontekstih in trenutkih res ponudijo osnovno mero razumevanja, največkrat v resnici posredujejo drugačno sporočilo.

Da naši naravni notranji odzivi niso nekaj, kar bi smelo biti slišano. Temveč neustreznost. Neprijetnost za druge. Da so naše izkušnje preveč vsakdanje, preveč banalne ali nepomembne, da bi si zaslužile prostor, čas in pozornost.

Regulacijske bližnjice

Z zgornjimi stavki pravzaprav:

• minimaliziramo doživljanje
• nudimo nasvete
• moraliziramo notranje procese
• discipliniramo misli in čustva
• postavljamo izkušnje v hierarhije, ki razvrednotijo
• vzbujamo občutke neuspeha, ker je drugemu hudo

Skupno vsem tem odzivom je, da gre za regulacijske bližnjice. Uporabljamo jih takrat, ko zaradi različnih razlogov ne zmoremo zares biti prisotni s tem, kar stiska drugega prebudi v nas – in posledično tudi ne z njim.

Toda ko smo v jedru stiske si največkrat želimo le, da bi bili razumljeni. Da bi bila naša bolečina prepoznana, upoštevana in čutena. Želimo si sočutja. Da bi nekdo vztrajal v tisti sredini, ko najbolj boli.

Čeprav pogosto slišimo, da terapevtski odnos ni prijateljski odnos in da je po svoji naravi drugačen od drugih odnosov, ne bom nikoli pozabila komentarja kolegice terapevtke, ki sem ga slišala pred leti: »Če bi imeli ljudje res dobre prijatelje, terapije marsikdaj sploh ne bi potrebovali.«

In tako vedno znova ugotavljam, da moramo ljudje za sočutje pogosto preprosto – plačati.

Ne zato, ker bi bila naša bolečina “ekstra”, temveč zato, ker zanjo pogosto ni prostora tam, kjer bi si ga najbolj želeli in potrebovali. In če dobimo to izkušnjo šele v terapiji, to ne govori o naši pomanjkljivosti — govori o pomanjkanju uglašenosti in sočutja. Da bi nekdo vztrajal z nami.

To je namreč pogosto tisto, kar prinese največjo spremembo.

Maruška